Večina Erasmus študentov po prihodu iz izmenjave kar poka od navdušenja in tudi pri meni ni nič kaj drugače. Moja izbira za zimski semester študija je bilo nemško mesto Dortmund. Lahko rečem, da sem kar nekaj časa po tihem sanjarila o življenju v Nemčiji. O razlogih za izbiro Dortmunda pa ni kaj veliko povedati, saj je bilo izbrano nekako naključno. V ožjem krogu so bila mesta, ki so ponujala študij v angleščini in teh ni bilo tako zelo veliko. Nad samim mestom sem bila precej navdušena. Sicer ne velja ravno za turistično pa vendarle ima tisto nekaj …

Zanimivo je videti, kako celo mesto živi za nogomet. Na dan tekme prevladuje praznično vzdušje in že dopoldne se vse obarva v značilni barvi zelo znanega kluba Borussije – v rumeno in črno. Veliko se jih zbere po pubih, kjer potekajo prenosi tekme. Tekmo na stadionu sem si ogledala tudi sama in lahko potrdim, da je bilo vzdušje evforično. Navijači Borussije namreč spadajo med ene najboljših v Nemčiji in Evropi.  

Drugače pa ima mesto veliko parkov, kjer se da napolniti baterije in odmisliti, da se nahajaš v industrijske mestu. Že proti koncu novembra se odpre božični sejem, ki me je prav tako navdušil.  

Eden izmed prvih korakov študija je bila izbira predmetov. Te sem si izbrala že pred odhodom, a je bilo nato nekaj komplikacij (nekateri predmeti se niso izvajali, nekateri so bili odsvetovani …) zaradi katerih je bil moj končni predmetnik nekoliko drugačen, kot sem si ga sprva zamislila. Izbirala sem med tistimi, ki se izvajajo v angleškem jeziku, ampak izbira ni bila kaj velika. Obiskovala sem tudi tečaj nemščine. Kar se tiče zahtevnosti študija lahko rečem, da ni bil mačji kašelj. Na vse študente so gledali enako in nič ni bilo popuščanj. Veliko je bilo tudi individualnega dela in predstavitev.  

Kljub temu, da je bilo veliko dela pa sem si čas razporedila tako, da sem iz te enkratne priložnosti iztisnila največ. Spoznala sem veliko ljudi iz različnih koncev sveta, iz različnih kultur in navad. Skupaj smo hodili na študentske zabave, izlete, kartali, kuhali, pekli, si ogledali kakšen film, prepevali ob zvokih kitare, si pomagali, se skupaj smejali in jokali. Z nekaterimi od njih sem ostala v stikih in že planiramo ponovna srečanja.   Pa še nekaj besed o samem bivanju. Stanovala sem v domu, ki je bil od kampusa z avtobusom oddaljen 40 min, do centra mesta pa z podzemno železnico 10 min. Imela sem svojo sobo in kopalnico, kuhinja pa je bila skupna celotnemu nadstropju. Prav tako je bil skupen prostor, namenjen za druženja. Malo sem se morala navaditi na stanje v kuhinji, saj je bila večino časa zelo umazana. Dvakrat na teden je prišla čistilka, ki je prinesla WC papir, odnesla smeti, pobrisala po tleh in počistila skupne prostore. Za bivanje sem plačevala 250 EUR. Večino časa sem si kuhala sama oziroma s sošolko iz Slovenije, ki je živela v študentskem domu na kampusu, občasno pa sem kosila tudi v šolski menzi, kjer je bila velika izbira menijev. Tam je bila hrana povprečna, dostikrat preveč slana/pekoča, vendar zelo ugodna. Kakšno enolončnico se je dalo dobiti že za 1,8 EUR.  

Ob prihodu sem morala plačati 250 EUR pristojbine (social fee), v kar je med drugim vključena semestrska karta za ves javni prevoz znotraj celotne pokrajine – Severno Porenje-Vestfalija. To je bil največji plus te izmenjave, saj sem si na ta račun ogledala številna mesta v regiji, kot so: Düsseldorf, Köln, Bonn, Münster, Duisburg, Aachen …

Za malo denarja pa se je dalo obiskati tudi druga mesta v bližnjih državah. Bila sem v Amsterdamu, Rotterdamu, Parizu, Zürichu in Lucerne.  

Kot vsaka zgodba, se je tudi ta (prehitro) končala. Mislim, da sem jo maksimalno izkoristila in ustvarila nepozabne spomine. Hkrati pa sem marsikomu razširila obzorje z državico, ki leži v osrčju Evrope in ob podatku o številu prebivalcev marsikoga nasmejala.

Zorinić Špela

Erasmus code: D DORTMUN 01

Email: spela.zorinic@student.um.si