Universidade Portucalense Infante D. Henrique - Porto, Portugalska

Od konca marca do začetka julija 2018 sem kot gostujoča profesorica izvajala predavanja podiplomskim študentom študijskega programa Master in management na Universidade Portucalense Infante D. Henrique v Portu na Portugalskem. Gostovanje sem izvedla v okviru projekta mobilnosti slovenskih visokošolskih učiteljev 2016 – 2018.

Odločitev, da se prijavim na projekt za mobilnost visokošolskih učiteljev, resnici na ljubo, ni bila enostavna. Kot prvo me je motila razmeroma dolga, trimesečna odsotnost od doma. Družinski ljudje bodo razumeli, da zapustiti družino, hišo, vrt, pa čeprav samo za tri mesece, ni povsem enostavno. Še najmanj težav je predstavljala odsotnost na delovnem mestu, saj sem izbrala letni semester, v katerem nimam neposrednih pedagoških obveznosti, vse ostale, posredne obveznosti (komunikacija s študenti, pregled zaključnih del, itd.), pa je v dobi digitalizacije in ob dobri podpori »domačih« strokovnih služb, možno izpolnjevati tudi na daljavo.  Mimogrede, tudi aktivno sodelovanje v poletni šoli na matični fakulteti, iz oddaljenega Porta, s pomočjo video konference, je lahko vznemirljiva in prijetna izkušnja.

Kakorkoli, zmagala je želja, da spoznam nekaj novega, novo deželo, univerzo, profesorje, študente, da izboljšam svojo angleščino, si ob vikendih privoščim potepanje po bolj ali manj oddaljeni okolici in si ogledam kraje, ki jih je močno zaznamovala kolonialna preteklost in nesmrtna slava njenih pomorščakov.

Na univerzi so me lepo sprejeli, me opremili z vsemi potrebnimi informacijami in me popeljali v razred mednarodnih študentov. Študenti so prihajali iz azijskih držav; Indije in Pakistana. Presenetili so me njihov spoštljiv odnos do profesorjev, njihova želja po znanju in pripravljenost na sodelovanje. Glede mojih pedagoških zahtev niso bila nikoli potrebna pogajanja, česar sem sicer navajena od doma, kvečjemu smo se tu in tam usklajevali glede vrstnega reda posameznih obveznosti. Ker smo bili vsi tujci, smo se občasno srečali na kavi. Bili so veseli, da so lahko v Evropi, na študiju na univerzi. Poiskali so si začasno delo, da so izboljšali svoj skromen študentski proračun. Ker so morali njihovi starši študij plačati (poučevala sem na zasebni univerzi), mi je postalo jasno, od kod njihova študijska vnema. To, da lahko študirajo, so razumeli kot privilegij.

Pozitivnih vtisov, da ne rečem lepih spominov, je veliko, najbolj pa me je očarala energija teh mladih, ki jim nič ni težko.

Če bo le še priložnost, da se vključim v projekt mobilnosti, jo bom izkoristila. Odsotnost od vsakodnevnih delovnih in družinskih obveznosti omogoča, da se brez slabe vesti dejansko posvetiš svojemu osnovnemu poslanstvu: pedagoškemu in raziskovalnemu delu. In to je dandanes redkost, ki se je ne sme izpustiti.